Vanjа Kovač: «Kadar je vojna, zmagovalcev ni…»

Ekipa spletnega portala Slavjanskij bulvar Slovenija pričenja sodelovanje z RTV Slovenija, z ekipo oddaje «Tednik», v sklopu katere bodo nastali prispevki, v katerih bo slovenska javnost spoznala ruskogovoreče ljudi, ki živijo na območju Slovenije.

Iskreno se zahvaljujemo za podporo in sodelovanje uredništvu «Tednika» Vanji Vardjanu in novinarki Vanji Kovač, s katero smo naredili naslednji pogovor.

Vedno  je bilo tako. Novinarji so se morali boriti proti temu, da bi nekomu služili — ali politiki in  propagandi ali kapitalu ali pritiskom mišljenja ali prepričanja večine V main stream medijih je še vedno težko imeti drugačen pogled na na primer trenutna dogajanja po svetu. Jaz zdaj ne govorim kot novinarka Tednika, temveč je to moj osebni pogled: opažam, da pri nas zelo sledimo neki uradni ameriški politiki. Za nekatere ureditve uporabljamo izraz režim, o nekaterih drugih pa se ne sprašujemo in naj bi bila demokracija v redu oznaka. Resnica je postala izmuzljiva, poleg tega je toliko različnih informacij, da je včasih težko razlikovati med resnico in  manipulacijam . Tipični primer v mednarodni politiki so npr. »White Helmets  iz Sirije, kar se je izkazalo kot resnica, da so bili financirani s strani Zahoda in, da so bili del tako imenovanih zmernih upornikov, ki pa so v resnici imeli povezave z Al Qaedo . Pred krakim je prišel v javnost  primer »brazilskega vojnega fotografa««Eduarda Martinsa, ki naj bi se je javljal iz žarišć po celem svetu. V resnici je kradel slike drugih novinarjev in jih prikazoval kot svoje. To je spet manipulacija. Včasih so medijske hiše pošiljale svoje novinarje direktno na lokacijo aktualnih žarišč. Danes vsi sledijo agencijskim novicam, ki pa jih je le nekaj in ne zagotavljajo dovolj pluralnega vira informacij.  Obstajajo tudi  t.i. »free lancer-ji«, za katere ni jasno za koga delajo. Še posebej se je to razširilo po vojni v Jugoslaviji. Zaradi nevarnosti na območjih, npr. v Siriji, so morali (poročevalci) sodelovati z lokalnimi enotami, ki so obvladovale določen teritorij in je bilo težko zaradi tega dobiti neko objektivno resnično informacijo. Pri tako imenovanih zmernih upornikih pa tujih novinarjev v zadnjem času sploh ni bilo, temveč so sami javnost obveščali o dogajanjih in jih seveda tudi po želji prikrojili po svoje in zavajali.

Ko je vojna ni zmagovalcev. Že moj dedek, ki je preživel 2.svetovno vojno je rekel, da navadni ljudje izgubijo svoje, življenje, imovino, svoje bližnje, otroke, doživijo vojne travme, da pa bogati ljudje na račun  vojn  obogatijo. Na primer Franjo Tuđman je na Hrvaškem vzpodbujal nacionalizem, njegova družina pa je je neizmerno obogatela, medtem ko po vojni večina Hrvatov, celo vojnih veteranov živi v pomanjkanju. Enako je v Bosni pri muslimanih, tako imenovanih Bošnjakih in pri Srbih.

Informacijska vojna verjetno prinaša samo še več manipulacij z ene in druge strani. Za časa »železne zavese« je ameriška stran financirala nekatere medije. In s tem ,  ko ti nekdo nekaj financira je zelo vprašljivo koliko je medij objektiven in tudi če je kritičen z razlogom, se lahko vprašamo kaj je zadaj za vsem tem, kakšni interesi so zadaj. Ali so res imeli v mislih samo dobrobit nekega ljudstva? Svobodo, demokracijo? Če pogledamo svetovno politiko temu seveda ne moremo verjeti.. To ne velja samo za Ameriko, tudi za Rusijo, za vse dežele. Pojavlja se t.i. model »fake news« v nasprotju z npr. CNN, kjer naj bi bilo  vse preverjeno in objektivno  in potem ideja, da je treba vse drugo, npr. Sputnik ukiniti. Če hočeš dobiti resnično sliko, je najbolje, da prebereš eno in drugo stran, potem pa se lahko resnica že oblikuje. Bolj razumeš stvari, ki so sicer zelo kompleksne in zahtevajo ogromno informacij in znanja, ki ga navadni ljudje večinoma nimajo. Nimajo ne časa, ne volje, da bi se na primer izobrazili o Siriji, zgodovini Sirije, kako je prišlo do konflikta, kaj se v resnici dogaja,  da je Sirija žrtev velikih geopolitičnih interesov in apetitov.

Je pa lahko ljudi zavesti. IN slika je lahko zelo črno bela.

Mislim, da bi bilo iz kulturnega, sociološkega in gospodarskega vidika dobro, če bi Rusi in Slovenci sodelovali. Žal smo bili Slovani vedno žrtve tega, da so nas neki večji in močnejši narodi- vsaj tu na naših prostorih,  želeli podrediti in so tudi nas in hkrati smo nekako vedno  podlegli temu, da smo se začeli med samo kregat in bojevat, in to je tudi tisto, kar nas Slovane dela šibke. Če bi imeli skupni cilj in sodelovali, bi bilo bolje, naše izhodiščne pogajalske pozicije na svetovnem prizorišču bi bile bolj ugodne, Šteli bi več. Je pa definitivno Vzhodna Evropa v tem smislu, drugorazredna, močnejše države so privilegirane, čeprav smo vstopili v EU z najbolj močnim čustvenim in zavednim nabojem.

Mislim da je bilo (na nivoju gospodarstva) včasih več sodelovanja, a sem na tem področju bolj laik. Bilo je tudi sicer slovensko gospodarstvo bolj prisotno tudi drugod. Težava je v tem, da je veliko uspešnih slovenskih družb propadlo, bodisi zaradi globalnih ekonomskih dogodkov bodisi zaradi divjega lastninjenja kjer so se podjetja namerno izčrpavala in uničevala, da so jih potem lahko vodilni pokupili za manj denarja. Mislim da Slovence močno zanima poslovni ruski trg, da ni predsodkov. Vedno lahko sicer iščemo probleme, a mislim da je pomembno iskati tisto kar je pozitivno in tisto kar ponuja sodelovanje. Kar zadeva predsednika Pahorja, lahko nekdo reče, da se je prilizoval Putinu, druga stran pa trdi, da se prilizuje Američanom. Kakršenkoli korak naredi se vedno lahko najde ena stran, ki tega ne bo sprejela in bo kritična. Vendar pa vsako sodelovanje, ki temelji na nekih  poštenih odnosih, je dobro. Če imata obe strani nekaj od tega.

Meni mora vsak prispevek na TV odobriti, pregledati  urednik saj je urednik tisti, ki na koncu odgovarja, da gre v eter prispevek, ki je novinarsko etičen in ne krši novinarskih standardov.  Če me urednik ne prepriča z argumenti zakaj je nekaj drugače, se borim za svojo resnico. Sem suverena. Kar zadeva Ukrajino na primer,  sem naredila prispevek ukrajinske begunke, ki je izjavila, da se boji vrniti v Ukrajino zaradi ukrajinskega nacionalizma in to je bilo objavljeno.

Tednik je oddaja o dogajanjih in krivicah v Sloveniji, zato večinoma nisem delala (v drugih državah). Nekajkrat sem šla v Bosno zaradi migrantskih delavcev in sem šla v Nemčijo zaradi fantka, ki se je zdravil tam, ker so naši gledalci zbirali denar za zdravljenje, ki mu ga je slovenska zdravstvena zavarovalnica odklonila. Večinoma smo vezani na Slovenijo. V naši oddaji imajo navadni ljudje besedo in tu najdejo mesto novice, ki nimajo mesta v glavnih oddajah ali pa lahko kakšne dogodke, korupcijo itd., tudi malo podrobneje razčlenimo, ker je naša oddaja malo daljša, od 7 do 12 minut.

Uspeh v življenju je, če si lahko sam svoj človek, če lahko iščeš in govoriš  resnico, da imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi in da ljudem narediš kaj dobrega, da lahko narediš kaj dobrega za skuрnost, pa tudi za svet.  Nenazadnje pa tudi, da znaš uživati v življenju.

Mislim verjetno bi šla (v tujino), če bi lahko delala kot tukaj — po svoji vesti in če bi mi bilo všeč. Samo žal nimam takšnih ponudb. Po drugi strani pa sem živela v Kanadi, imam kanadsko državljanstvo in sem se po lastni izbiri vrnila v Slovenijo. Tukaj je življenje neverjetno kvalitetno, za dobro življenje ne potrebuješ biti bogat, že z nekimi povprečnimi plačami in dobrimi prijatelji ter pomočjo družine, lahko živiš res lepo življenje; uživaš v gorah ali morju, vedno obkrožen ali le korak stran od prekrasne narave. Tudi hrana in vino sta kvalitetna.

Kaj naj rečem. Jaz sem tudi živela v drugi državi, v Kanadi 14 let in vem, da je težko zapustiti svoj dom in iti drugam. Slovenija ima zagotovo kar nekaj težav, predvsem v smislu korpucije in neformalnih gospodarskih in političnih omrežij, ki obvladujejo ta prostor,  je pa življenje tukaj kvalitetno. Lepa narava, dobra hrana. Mislim, da je dobro, da ljudje prihajajo tudi od drugod, da se rojevajo nove ideje, da so ljudje bolj odprti in da se ljudje bolj družijo med sabo, da nastaja neka nova energija, ki koristi vsem, prišlekom in tistim, ki so tu že od prej. Rusi in Slovenci  govorimo  slovanki jezik, gojimo slovansko kulturo. Slovenci imajo radi ruske pisatelje. Moja mama je imela rada ruske pisatelje, dala je vsem otrokom razen eni sestri Živi  ruska imena. Moj brat je Saša, jaz sem Vanja, moj oče je Ivan.

Dragi bralci  Slavjanskega bulvarja dobrodošli v Sloveniji, upam da si boste ustvarili lepo življenje ali pa uživali na daljšem ali krajšem obisku.

Dragi bralci, vabimo vas k sodelovanju! Prosimo, da nam pomagate pri izbiri ruskogovorečih ljudi, ki živijo na območju Slovenije, s katerimi bi lahko opravili pogovor za oddajo Tednik na TV Slovenija. Vaše predloge nam lahko pošljete na naš email naslov: info@slavjanskijbulvar.si

Сохранить

Сохранить

Сохранить

Сохранить